Zdaj govori Barbara Pešut v vlogi pisateljica

»Morali bi imeti radi soljudi, da so enako vredni ljubezni kot mi. Da niso nekateri manj vredni.«

»Ko sem dobila diagnozo pri 30 letih, sem se vprašala, kaj sploh lahko še delam, o jebenti, saj ne morem več nič, noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, mislim res šit, potem sem se pa odločila. Nič, pisala bom, in to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Tistim ženskam, ki ne znajo biti do konca odkrite o sebi.«

»Kaj pa vem, če je to hudo. Moram vprašat kakšnega ljubimca, ki ga pa ni, žal, haha, ga ni.«

»Ljubezen. Še zmeraj ljubim svojega moža, še zmeraj.«

»O, pa kako, uf pa kako, bi ga marsikaj naučila. Jaz imam veliko znanja o ljubezni, neverjetno veliko. Moj mož je rekel, da sva se ljubila tako, kot da bo konec sveta.«

»Dokler se lahko še gibate, se dajte čim več, pa čim dlje. V Sloveniji raziskujte čim več, potem je pa itak konec vsega počasi. In čim več po svetu, čim več. Jaz sem si želela potovati že kot otrok, ampak nič ni zdaj od tega ostalo.«

»Ne, nič od tega, pa vem, da to ni dobro. Boljše bi bilo, če bi verjela v Boga, res, ampak ne verjamem, žal.«

»Ja, kot hudič križa.«

»Džojnt mi zelo pomaga, sprosti me. Tako da se mi malo bolj jebe za cel svet.«

»O, jebenti, saj ne morem več nič. Noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, potem sem se pa odločila: nič, pisala bom. In to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Da me obrne ponoči, ob pol dveh, ob pol petih, pa ob pol sedmih.«

»Moja mama je bila komunistka.«

»O, pa kako, uf, pa kako, bi ga marsikaj naučila, jaz imam veliko znanja o ljubezni, neverjetno veliko.«

»Vstopil je. Bil je v kavbojkah, beli majici in ... copatih! Tudi v najzanimivejših sanjarijah ga ne bi mogla obuti v copate.«

»Vreščiš, vreščiš, to je vse, kar znaš!«